Draga, ugasnil sem luč in pogledal skozi okno samotnega stanovanja
v tisto množico svetlečih silhuet PROzornih kvadratkov.
Tu in tam SlIšiM kakšen avtomobil, njegove čarobne oči -
kot da sem jih - že nekje videl - plesati, Tako razigrano...
SplEzam kot NEKOČ, kot NEKakšen otrok, na stol, da vidim svet.
Se bojim, da bo izginil. Težko JE objeti senco...
V daljavi, kdo ve že kako dolgo, stoji utrujen grad -
utrujen seM. ObzIdje je DAleč. Jaz pesnik, ki izgublja glas...
Rad bi stekel v OBJEM, ki ga ni.
Mar veš, tudi ti POLJUBljaš sence.
Zakaj se Oblaki iGRajo z našimi očmi? ...
Boš tudi ti (na en prav takšen večer) sedela ob okNu, si ogledala svet?
Me boš opazila? Na mojem oknu ne bo lučI.
Bom raje - kot nocoJ - ugasnil luč in mislil nate.
Me bOš našla,- dečka, ki še vedno kuka skozi okno v svet?
Boš pristopila in ostala,- pogledala skozi isto okno,
Videla iste lučke, isti grad?
In NEBO, bo kdaj svetilo le za naju?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nobody
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!