Na pravljičnem mahu ...

Odprtih oči sredi dneva,

romantike sanjam večer,
po jutru srce se ogreva,
kaplja mi na čustva nemir.

 

V hiški na pravljičnem mahu,
pozabljene tipava želje,
ob igri v navideznem strahu,
da naju predaleč zapelje.

 

Polna izkušenj molčiva,
vedoč, da beseda prekine,
nemo dotiku slediva,
ker veva kako je, ko mine.

 

Odsotna v gibu plamena,
loviva pobegle trenutke,
povsem sva si slekla bremena
in vračava davne občutke.

 

Le tihi šepet poželenja,
v noč spet pošilja signale,
da polna sva končno življenja,
zavore so končno se vdale.

 

Zavito v tančico te nesem,
tja doli k potočnemu raju,
da spiševa novo si pesem,
o zgodbi z začetka, o naju.

 

Počasi te odvijam kot darilo
in z mehurčki vežem na gladino,
v molitvi da nikoli ne bi se zdanilo,
toneva v razigrano mesečino.

 

… ohjej …

 

… zdrznem se in se zavem,
da to bile so le še ene sanje,
obupati pa le ne smem,
nekoč obišče me pričakovanje.

 

by Mikla

Mikla

Komentiranje je zaprto!

Mikla
Napisal/a: Mikla

Pesmi

  • 04. 10. 2018 ob 16:55
  • Prebrano 462 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 74.9
  • Število ocen: 4

Zastavica