Podivjane glave,
Zmesan svet,
Kaos,
Hudiceve postave.
Narobe svet,
Ko ucenec ucitelja uci,
Ko kriv pravicnim sodi,
Ko sin ocetu pridigo drzi.
Noze brusijo volkovi,
Stare bobne obnavljajo,
Roze pa ta cas ob poti pisano cvetijo,
Vetrici jih veselo majejo.
Kdo tebe vodi?
Kdo te uci?
Vse kar bo je tu, na dlani,
Pa kot da slepe so oci.
Pogled razsej se na vsa polja,
Ce je ze pot naj bo se volja.
Zarezi v misel, ne v meso,
Kot voda reze strugo v tla, tako.
Potem pa pridite vetrovi,
Dajte, premesajte ta zrak,
Naj zravnajo se bregovi,
Naj odtrga se oblak.

Prospero