Naju sanjam, draga, poletiva čez
stoletja.
Sedeva na rosno travo, do ramen mi sega.
Zopet srečna sva v objemu, sredi bilk in cvetja,
dva metulja v srcu vetra plešeta prek brega.
Beli kres iz regratovih lučk prižgeš, ko pihneš.
Puhasti utrinki proti meni poletijo.
Siješ smeh, prvinskih gonov praspomine vdihneš,
netiš žar strasti, dotiki slastni že gorijo.
Se prelivam v Tvoja čustva, so ognjeno morje,
že raztapljajo se meje mojega telesa,
misli jarem – rdeč oblak izginja za obzorje,
krila zdaj razprem, Ljubezen poleti v nebesa.