URESNIČENA  UTOPIJA

Mučilo me je neznanje jezika,

ko sem gledal njen telesno besedni izraz

izgovarjala je s tankočutno ženstvenostjo

svoje meni nedostopne zloge

z neznanim ritmom žametnim viole glas.

Čeprav nisem razumel besede

mi je vlažno lice bilo od solz,

tako je njena nežnost delovala,

da sem bil uničen, kot posekan gozd.

Bila je ista kot moje minule sanje

stala je resnica pred menoj

v mojem srcu in telesu

sem bil popolnoma potisnjen k njej.

S tresočo kretnjo sem se je dotaknil,

rahel dotik je bil več kot dovolj,

da se je še v njenih sanjah iluzija,

uresničila, da sem jaz njen tisti  on.

Drug v drugem sva postala eno

zavedajoč se metaforične spremembe,

istočasno sva iz sanj resnico obudila

iz brez besedne v najbolj oživljeno strastjo.

tomi