Tišina gleda s svetlobo
zaprtih ust
berem z očmi
občutke poeta
ki mu gredo verzi
in je njegov dan
kot je moj dan
brez glasu
žanjem prazen zrak
nakopičenih občutkov
hodim v krogu
kot zemlja okoli sonca
ne odprem ust
ne žvižgam si več
ne za herojstvo
ne za večjo sled
danes me ni
tvoja je beseda
tvoj je krik
ki proti jutru
s svetlobo beli dan
in tonem
v temi
ne izpovem
kar ne vidim
zato zaprem oči
pogled bo počakal
na šepet
notranjega glasu
ki bo povedal
brez da ga vprašam
koliko glasno
še grem
čez čas
mimo mostov
do konca
kjer ni več poti
Ova mi je posebna iz jednoga razloga, a to je Milan Mladenović i Ekv. Volim njegove tekstove,a u ovoj tvojoj kompoziciji osjetim tu njegovu urbanu tamu i pitanja o opstoju postavljena na tebi svojstven način ( kroz tunele tvoga kasnoga sata ). Jako dobro I.
Lean lepo podravljen
Lepo mi je ob občutku, da je pesem ti blizu, večkrat se mi to zgodi,
ko v tišini berem da mi je enostavno blizu. Mi smo vsekakor bogatejši
za enega izvirnega pesnika, ki je takšen po duši in po pisanju, ni isto.
Oz. če ni isto tako veš da ne traja, ne more...A ujeti, to je uloviti
najbolj notranje...In seveda, verjamem da so prav tako kot tvoje
pesmi tebi ljubega pesnika motivacija in nekakšen sočutek notranjosti...
Zahvaljujem se ti za podporo in te lepo pozdravljam v Rijeko, Irena
(Popoya poboži)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!