Izbrala si dan,

ko se nobeni kamor ni mudilo

in nas povabila na kosilo.

Me smo podale se na pot

brezskrbne, lahke,

brez nepotrebne navlake.

Svetloba in toplina sta bili povsod,

med nami igrivo se lovili,

v vse posode se naselili.

Za mizo smo brezskrbno sedele,

odete v svoje ljube tone

in prav ubrano smo zvenele.

Pogovor bil  žuboreč potoček.

Drsel je po ravnini,

se spustil v globine

in vrtinčil v višine.

Na mizi so čakale moje rime.

V naših glasovih so oživele,

zacvetele kot divje cvetice,

na list se vrnile utrujene, uvele.

Nevidno tkale smo nevidne niti,

ki skrbno nosimo jih v svoji biti.

Dan s plesom smo končale.

V hvaležnosti, da smo čutiti znale.

nada pecavar