zopet v mastno bitko. vdih je poln
maščobe. korak kot pomfri v
vrelem olju.

oblečen v belo jadro, me jemlje
nežna asfiksija. z vročima opekama
namesto superg, ruvam rahitično
veselje iz svinčnika.

moj je začetek, prepuščam vam
epilog. poln sem električne arogance,
pred vstopom v štartno ciljno
ravnino. moja sapa je fotofiniš z
ekstazo norca.

v možgane mi vrta oko mase, zato
rastem v dimnik in jim puham pepel
v ušesa. slišijo tišino črk in stradajo
samoglasnike. smrt objame njihove
stopinje med čofotanjem po lužah.

v oblakih lovim dež in ga pljuvam
v njihove žepe. realno sučem
predsodke okoli prsta, jih vzgajam
v otroke.

čudno, da me ne marajo – sem
njihovih zoprn triumf in »samo edini«
eksperiment.

naprimerjanez