Danes.
Danes le pesem tišine odmeva,
ne sliši se ptic,
ne vetra piščali.

Spušča se črna veriga za tabo,
nosi te dragi v rokah otrplih.
Skupaj potujeta po stezici ozki,
vajini zadnji ljubljeni potki.

Odhajaš tja v belem
na pota neznana,
nam strašna,
s črnino pretkana.

Kot bela svetloba nad njim se nosiš,
vidim kako milo ga prosiš,
da razume naj bistvo tvoje poti,
tam mehko je zate,
bolečine več ni.

A tu žalost je prt pogrnila,
vse nas s hladom prekrila.
Nihče ne razume te temne usode,
zakaj izbrala je tebe iz svoje posode.

Četudi je volja tvoja kazala,
da moč bo kruto bolezen odgnala,
ni časa ti dala neusmiljena kosa,
da znova po trati tekla bi bosa,
vsaj enkrat še to poletje.

Petra, prižigam ti lučko,


Napisano: 19.07.08. , Laura Sterle

sterleta