Še sto sonetov kletko najti mora,
še sto izrezkov duše razpacane,
še sto odbleskov nade razmajáne,
dotikov sto, škrebljanja brez odmora.

Poet molči. Navdiha votel čaka.
Bo dihal do takrat le na obroke,
hlastal za rimo, buljil v prazne roke,
sprejemal Nič. Zaman bo vsa navlaka

odvečnih stihov rinila v možgane.
Boleče bo utrinke tuje gristi.
Besede bodo trde in postane.

Še sto noči. Ker čisto do obisti
pregrizel si bo misli razrvane.
Nato zavpil bo: Jaz sem vendar Tisti.
+
Ko bo sonet stoprvi zlil čez meje
zadržke, vdete v nora hrepenenja,
tedaj bo brez povodca Verz Življenja
zadel ob muzin bok. Se ona smeje?

Lidija Brezavšček - kočijaž