Pozno jutro je.

Slišim, kako se počasi razvija

iz klobčiča noči.

Skromno božanje svetlobe.

V zraku plava

tibetanska svetost.

Ali pa se vse to dogaja v meni,

v mojem telesu?

Kot da sem na drugem svetu

gledam od daleč.

Na pol.

Čutim posvečenost trenutka,

ne pa trenutka samega.

Tisoče rakovih klešč,

zelene, rdeče rumene…

vseh velikosti,

držijo dušo,

da ne more použiti svojega telesa.

Moje telo.

Mrzim ga,

ko samemu sebi ne pusti živeti,

ko blago nežne trenutke,

spreminja v muke.

Vendar je to

svetost, ki jo iščem.

Čeprav me potiska stran od obilja,

je prav to moje obilje.

Barbara Premužić