Sedim na goreči grmadi.

V rokah držim razbeljeno železo,

usta imam polna žerjavice.

Ne znam zapustiti,

izpustiti

bolečine.

Tu bom

dokler popolnoma ne zgorim,

zoglenim,

da bodo iz hladnega pepela

zevale osmojene čeljusti,

dokler se ne bo

nad Zemljo razgubil zadnji dim.

V oddaljeni stepi

bodo ostale kosti.

In ko bo skoznje zazvenel severni veter

bo vanje prinesel utrip.

Vsak sunek ali piš,

ki jih bo pobožal,

bo na njih pusti nekaj

živega mesa.

Ustvaril me bo

na novo;

bolj surovo,

bolj dihajočo,

bolj živo.

Barbara Premužić