Včasih me gledaš

kako premikam ustnice

in ni ti pomembna vsebina

ničemur mi ne nasprotuješ

včasih govorim brez besed

za sabo ne puščam sledi

in ko zmučkaš papir

bom izginila

kot poletni dež

ki se poslovi

ko se upije

v vroča tla

ne hlinim da bom večna

veš da enkrat bom odšla

med pradedke in prababice

da ne bodo sami

ker drugače jih nikoli več

ne bom videla

druga bo brala tvoje besede

in ker ljudje pozabljamo

bom kmalu preteklost

ne boš čutil bolečine

in tvoje misli

me ne bodo pogrešale

Hodim po mrtvih kamnih

čevlji se jim prilegajo

kot mrtvemu truga

a nekaj jih bom prehodila

da postanem utrujena

za dolgo pot naprej

peljem na sprehod

svoje želje

ograja je postala električna

zdaj so tudi pobegi umetnost

in čakam te

tam koder so zvezde tiho

in mesec je vodic

črnemu nebu

IŽ-lev