Šepet novega jutra že

 v naju spušča svoj glas,

bežijo izmuzljive sanje.

Rana zora se pred zarjo dviga,

 v belo čipko je odet njen stas,

 kot češnja v žledu se svetlika.

 Nočni metulji v svilenem soju

 v krogih letajo brezglavo,

prhutajo z mehkimi krili

 in sedajo na rosno travo.

V čakajočo partituro zariše

 se barvita melodija,

 orkester brez dirigenta

 jo z vnemo že igra.

 Nad božajočimi poljanami,

 v zapiku jutra,

dve duši mirno plavata.

nada pecavar