Nocoj ne spiva

a tudi ne počneva ne nič

ne polagava si rok drug drugemu po telesu

ne hvaliva da sva prišla daleč

naprej greva kakor nosi veter

ali kakor tečejo urini kazalci

naprej z občutkom

da še vedno ne poznava poti

in hodiva kakor prilepljena k tlom

na povodcu usode sva

jemlje nama in daje samo čas

ne nosi naju več veter

postala sva težja

od drobnih prepihov

ne vrtava v vprašanja

in ne mudi se nama dobiti vse odgovore

morda sva pozabila ali pa jih več ne potrebujeva

hodiva mimo ozkih mostičev za pešce

srečujeva edino pajke ki še vedno svečano

čakajo na zakon z smrtjo

kot da sorojeni mazohisti

hodiva daleč od ovir

včasih nama zmanjka domišljije

in so besede samo vsakdanje

jaz pa te še vedno prosim

in rad mi odgovoriš s hvala

je mogoče to smisel najinega obstoja

eden prvo in drugi drugo besedo

kot da sva vljudna soseda

hvala ti za pesem

brez tebe je ne bi bilo

in bi bil samo tihi film

kjer padajo brez besed

IŽ-lev