To noč, te ponesem v nebo,
te poljubim , da pozabiš bolečino,
vse kar je bilo , kar bi moralo biti,
pa ni bilo tako kakor je hrepenelo tvoje telo.
V siju lune si boš ogledal moje novo
čipkasto, nakrancljano perilo,
skozi dolgo zimo nabrane mehke obloge,
kipijo v mehkobi pomladi,
da zate to noč vzvalovijo,
da greva skupaj v trenutek pozabe,
da te pregnetem kakor toplo testo,
da se zlijeva v eno
kakor v daljavi morje in nebo.