pretesne besede se jemljejo iz lačnih ust,
ki želijo požirati obraze, premazane z občutkom krivde
prepočasi lezejo misli iz popacanih dni, ki brišejo
zavese vesti in uglajeno kimajo mimoidočim neumnostim
pravkar je zazvonilo in nihče ni slišal pozornosti,
ki se je namenila spoznati z vmesnim časom vstopa
prehitro zaviranje se ne izmuzne vsemu hkrati posebej,
kar je zamudno opravilo in zahteva kliče po odgovornosti
preresno se množijo odsotne bližine med pogledi,
kot razbite šale v obupu zrcala, zahrbtno vrinjenega počez
prevelika zavzetost pravil in mehanizem se zaklepa brez maziva,
v kolikor steče spontano je smer pravilna, sicer je ovinek pač zravnan
pribor prisklednikov praska v komolce in odprta rana brezvoljno zeha,
vanjo padajo zaciklani odmevi strahu na zagovor poguma
proti skoraj do čez na dosegu roka trajanja sledijo zaporedja,
kakor hitro pridejo odidejo nazaj od koder so prišla izgubljena
pokanje zmede tišino ravnovesja in delec je le prostor v času,
ki ga ne zanima, niti ne sprašuje, niti ni pomembno
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dare Gozdnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!