Pridi, nasmehni se in me pozdravi,

vesela te bom.

Posedi malce ob meni,

da se zavem tvoje prisotnosti.

Razkleni moj železni obroč,

da se ti bom predala.

Pridi v mojo bližino

kot še nihče doslej.

Primi mojo nevidno roko

in izvleci iz mene dušo.

Odpelji me tja,

od koder si.

Sledila ti bom.

Tam pa me spusti,

da se razširim in razlijem.

Pridi

čisto ob mene,

skoraj vame,

naj začutim trdo, neusmiljeno končnost

tik preden se vzpneva

in razgubiva v neskončnosti.

Tam bom končno zaplesala brez težnosti,

ti pa pojdi po drugo dlan.

Barbara Premužić