Ob gledanju kapljic

na zeleni rastlinici,

se lahko misli nenadoma sčistijo

in dojameš,

kdo si,

kje si;

in ne razumeš, kdaj si se znašel

v tem prostoru

s temi ljudmi.

Pod večer,

ko te glasovi teles izpustijo

iz svojih glasnih krempljev,

se vprašaš

kam naprej

s tem, kar si.

Odgovor je srhljivo preprost:

naprej,

za upanjem,

ki je dotik svetlobe

onkraj,

za jasno gostoto teme in modrine;

ki ga ne vidiš,

ampak želiš;

ki ni več ritem dihanja,

ampak neskončnost prelivanja.

Barbara Premužić