Življenje je barvito,

a v vsej mavrici sta

tudi črna in bela,

duša se počuti čudovito,

srečna v svetlih barvah

pa čeprav vmes je že trpela.

So izkušnje, bogatijo

delajo te trdnega za jutri,

ko lahko spet temne barve srečaš,

a trenutki lepi te krasijo,

delajo te srečnega,

če le dovolj se duši ti posvečaš.

Včasih treba je zbežati,

v svojem svetu najti smisel,

ki pomaga ti sivino preživeti,

svinčnik, čopič in pero izbrati,

pa ustvarjanje te pelje stran,

kjer duš'ca ni navajena trpeti.

V poplavi težkih sanj, noči

sem našel rimo svojo,

ki predvsem razdajam jo le sebi,

z njo nabiram si moči,

da vidim mavrico bolj vedro,

saj drugače jo verjetno ne bi.

V zloženem kupčku besedila,

je prelita moja pesem na papir,

ki je nekoč že bil brezmadežna belina,

a potem ga moja pot je pohodila,

ves zmečkan je komaj preživel,

napit od rosnih kapljic svežega pelina.

Zdaj navajen sem izkušenj vsemogočih,

večkrat skrivam svoje barve,

zunaj hladne, znotraj toplega odtenka,

v srce sprejemam mnogo vstopajočih,

pa čeprav vedoč, da niso zame vsi,

ko si ujet, ti redko kdo rešitev »šenka«.

Še vedno tu sem na prepihu sreče,

podarjene rekonstrukcije srca

si spenjam šopek dne z nočjo,

tu in tam razum mi kaj poreče,

v svojih željah že počasi dogorevam,

a najboljšim sem na voljo z vso močjo.

by Mikla

Mikla