Odpad odmrlih kosov spomina
Dva konca.
Premica.
Spoj.
Krog.
Ni konca.
Boš odložil ali
spet prinesel?
Slišim oči,
ki so se zataknile
med vrstice
in stresle
vso nesnago
izza luči;
sence padajo
pod ostrim kotom
(je to le iluzija stvarstva,
ker že sonce je visoko na zenitu?):
»Misliš, da si
zlati prinašalec,
če se darovi
svetijo,
samo zato ker si jih premazal
s sedimentno usedlino
praspomina«.
Oči so izrastek
možganov,
tipala za neravna tla.
Srce bi ušlo,
brez pljuč ne more.
Katran je zlepil krila,
težka lomijo korake.
Padajo pod težo senc.
Tolmač neba mi govori:
»Preštej vse kose,
preden jih pobereš.
Kasnejših reklamacij ne upoštevamo.«
... iz tebe, Saša, dobesedno vrejo lepe pesmi; čestitke in
lep pozdrav,
koni
Hvala ti Breda od srca. Ja, imam en tak obdobje, ko morajo stvari ven ker so že dolgo noter. Čas pokaže, kaj od tega je bilo vrednega in kaj ne. Včasih ko sem bolj sprejemljiv do sebe, rečem, da je kar vse pomembno.
Lep sončen pozdrav,
Saša
Stvarno lijepo Saško moj, pjesma odiše misaonošću, isprepliću se snažna razmišljanja o onome što mi ustvari jesmo. Bravo Saško.
Hvala ti Leanu frend od srca.
Budi mi dobro,
salkito
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: salke
- 06. 09. 2018 ob 10:32
- Prebrano 476 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 247.63
- Število ocen: 14