pomnim poletje, ko je odšla
potna jutra in grlene
somrake, katerih rdečica
ni skrila črno mačko,
ki jo je gledala
z omare. vznemirjena
je spraševala, ali je ona tista,
ki prihaja in jemlje duše

ne, ni še čas, dragica
sem rekla in sprejela njeno
priljubljeno igro mačke
in miši, ki jo je vsake večeri
znova začenjal tisti tretji,
mojster za zamenjavo vlog na
odprti sceni gledališča,
resničnosti in sence

to poletje se oglašam
iz njenega zapuščenega dvorišča,
kjer me vsako jutro zbuja
iz sna nikogaršnja črna mačka. s tačkama
in smrčkom tolče po vhodnih
vratih. in jaz, glej, nadaljujem
tu kjer se je pretrgala stara igra.
sprašujem: ali si to ti, mama?

Jure Drljepan (JUR)