Med srebrne niti vesolja smo
vtkani,
s prazvokom stvarstva je naša duša ubrana.
Ko ji prisluhneš, se iz
čaše prepolne pesem izlije
Počutiš se polno in živo,
kot del te energije.
Naj te svetloba, toplota pomladi
Vedno znova in znova obsije.
Tudi, ko postaneš
del večne poezije
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Miroslav Tičar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!