Gledam jo, kako

je mirna, mila.

Gosta, razkošno zelena

v nešteto odtenkov se preliva.

Žari v soncu in ko s sencami

neulovljivimi se igra.

V njej se ogledujejo

metulji, ptiči, drevesa

in laboda, ki nevidno drsata.

V tišino globoko se razliva.

Mehko, počasno valovanje

čas odnaša, misli briše.

Nov lok spokojno se zariše.

V budnosti ponuja sanje,

tanka, prosojna prediva.

Njeno tisočletno zatočišče

me napoji v globine,

da lažje prebrodim čase

z močni tokovi,

brzicami, vrtinci in valovi.

nada pecavar