"Na brest je deževalo tisti dan",

jaz pa nisem razumela tega dežja in dimenzije bresta.

Nisem razumela zakaj je žalost vtaknila prste na trg ptic

in zakaj je kolona izmučenih, sestradanih, krvavih rok

morala korakati v smrt.

In deževal je brest, in deževale so ulice in notredamski zvonar.

Deževalo je podnevi, ponoči, v skritih sobah otroštva.

Stepski volk je zavijal in stekleni biseri so se razsuli,

Fanina in veter sta šepetala na obronkih Ivanščice.

Bila sva enaka v različnosti igre, v nemiru rok, v iskrivih obljubah. 

Za vedno.

"Zagrljeni, zagrljeni ...

govorili nismo ništa," 

Barbara je ljubila drugega, Mali princ je razumel nektar vrtnice.

Midva pa, midva sva iskala način, da bi ustavila čas in ostala ista,

nepokvarjena, otroško razigrana.

Zakaj prav na brest, lahko bi deževalo na lipo, lahko bi neka nedoumljiva ženska

videla pesnika in razumela dež v njegovih očeh.

Tudi danes dežuje v ulici Rudolfa Horvata.

Kaplje udarjajo po parkiranih avtomobilih. Glasba dežja prinaša pomiritev.

Soba je sprejela drugačne, skrivnostne barve. Otroštvo je privezalo pentljo na okensko 

steklo. Zdaj je okno videti kot veliko pisano darilo zavito v celofan. V njem so oblaki, ptice,

krošnje magnolije, zvezde. V njem spita otroštvo in jaz.

Marko Skok - Mezopotamsky