Tako si hitro stekel mimo,

da nehote razmišljala ob tem

sem, če je dan, ko vsi kričimo,

bolj tih kot noč, ko bil si z mano nem,

če je kresnica bolj žareča

pod sojem kandelabrov, če je prst

pod mestnim krčem manj boleča

in se ne sliši slutnje mrzlih krst.

Hitiš od Vesne v trn pomladi

za rožami, ki zgolj morda cveto,

a kaj, ko se srce navadi,

da več ne ljubi, kot bi moralo

in če ga prašaš: »Kam srce? Kam? Kam?!«,

je tiho vse. Tedaj si sam, sam, sam…

Peter Rangus