O, kako je lep.
Kako me polni s svojo mogočnostjo.
Njegove na soncu lesketajoče se kaplje mi jemljejo dih.
Ne zdržim več te lepote.
Slečem oblačila in mu ponudim svojo goloto.
Telo mi drhti od čutnosti.
Njegovi tisočeri prsti drsijo po mojem telesu in me ljubkujejo.
Solze ganjenosti se prepletajo z njegovo čistostjo.
Kljub mogočnosti je njegov šepet najslajša pesem.
Spominja me, da sem nekoč tudi sama bila veličasten slap.
Kakšna milost.
Kakšen blagoslov.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Amai
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!