Skoz žaluzije v naju gleda
odsev iz luž, škropot dežja.
V goltancu stišana beseda
in medla sveča, ki še sja.
Pod rebrom tiho bije pesem,
ko ližem zrak, ki v sobi ždi,
da hkrati sem in hkrati nisem
prisoten s tabo v poltemi.
Za mojim hrbtom pritajeno
se dviga zora iz temin.
Le kaj bo z jutrom, ko se eno
razdre na tisoč delcev in
izreče se vse, kar je grlo
požrlo, a še ni umrlo?
urednica
Poslano:
27. 08. 2018 ob 17:17
Spremenjeno:
27. 08. 2018 ob 17:18
Vesela sem, da si nazaj s soneti, Peter!
Tale s skrajšanimi verzi je prav fajn, ti je pa v drugi tercini popustila koncentracija
razdre na tisoče delcev in
izreče se, vse kar je grlo
požrlo, a še ni umrlo?
najbrž bo takole.
razdre na tisoč delcev in
izreče se vse, kar je grlo
požrlo, a še ni umrlo?
Lp, lidija
:
Lidija,
Tudi jaz sem vesel da po dolgem času slišim od tebe. Žal me je realnost malo preveč privezala nase te dni. :)
Napaki popravljeni :) hvala :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!