Sonet št. 68

Skoz žaluzije v naju gleda

odsev iz luž, škropot dežja.

V goltancu stišana beseda

in medla sveča, ki še sja.

 

Pod rebrom tiho bije pesem,

ko ližem zrak, ki v sobi ždi,

da hkrati sem in hkrati nisem

prisoten s tabo v poltemi.

 

Za mojim hrbtom pritajeno

se dviga zora iz temin.

Le kaj bo z jutrom, ko se eno

 

razdre na tisoč delcev in

izreče se vse, kar je grlo

požrlo, a še ni umrlo?

Peter Rangus

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
27. 08. 2018 ob 17:17
Spremenjeno:
27. 08. 2018 ob 17:18

Vesela sem, da si nazaj s soneti, Peter!

  

Tale s skrajšanimi verzi je prav fajn, ti je pa v drugi tercini popustila koncentracija

razdre na tisoče delcev in

izreče se, vse kar je grlo

požrlo, a še ni umrlo?


najbrž bo takole.


razdre na tisoč delcev in

izreče se vse, kar je grlo

požrlo, a še ni umrlo?


Lp, lidija


 :



Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
27. 08. 2018 ob 21:39

Lidija,

Tudi jaz sem vesel da po dolgem času slišim od tebe. Žal me je realnost malo preveč privezala nase te dni. :)

Napaki popravljeni :) hvala :)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 26. 08. 2018 ob 21:54
  • Prebrano 575 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 244.3
  • Število ocen: 10

Zastavica