Ko se zdi, da odhajaš,
je zgolj prihod neznanega,
kot reka ponikalnica izginjaš,
da poiščeš najtemačnejšo globino
in jo razsvetliš s podobo lastne notranjosti.
V vodi razburkanih besed,
v minljivo večnost boš odnašal
prod zapisanih verzov, spletenih misli,
ponosno stoječih, ko iz skope kraške zemlje
privrejo na plano kakor romarji, ki hitijo k zadnji maši.
Biti človek stkan iz tihih želj,
čigar sreča je na preizkušnji časa,
kot presenečenje navdiha si zrl v življenje,
ko ti je jemalo, kar si tesno prižemal k sebi;
v dvoedinosti si grel bližino, tako daleč in tako bllizu.
Bil si in ni te več,
a tu se zdiš, še bolj kot prej,
ob smrti zaživi življenje duše,
ki kot sapa pleše na obzorju dni,
predihana v vnovično prebujenje.
Tvoja radost v zanosu,
boj s tišino samosti v dneh obupa,
se zdé, kot neprehojene pod stopali,
ko postajajo sledi za preostale slepce v nočeh,
ki počasi, a vztrajno vzhajajo nad nami, kot zvezde,
v prihajajoči svetlobi sporočilne, kot pretečenost nekdanjosti.
Spomin menda zbledi,
a vajin ni in ni, in dokler sta se imela
ljubezen ni bledela, v čutenju slutnje se je grela,
da se vračaš tja, od koder ni povratka, le zakaj le,
saj te čaka tvoja edina polovica, brez katere nisi ves in cel.
Zdaj objeta razvajenca
drug drugemu sta se podarila,
kot voda v prsti se prežela k življenju,
saj smrt postala je neločljiva znanka na sprehodu,
od tu do tam, kjer nikoli več nisi sam; dvoedinosti predan.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dare Gozdnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!