Vsaka od milijonov zvezd
v temnem vesolju
je sama;
obdaja jo le hladno stvarstvo,
neskončnost polna življenja
in možnosti.
Mirno sije v prostoru,
iz sebe,
zase.
Gledam jih.
Med mano in zvezdami
je globina,
ki postaja vse bolj občutna,
prežemajoča,
ki me vse bolj povezuje njimi.
Trda, težka ostrina
nevidnega.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Premužić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!