Iščem prav poseben prostor v sebi.

Je majhen in skrit.

Prepreden je s pajčevino,

zasut z odpadlim listjem,

zaprašen.

Mora biti takšen, saj že leta nisem bila tam.

To je najgloblja moč

mojega telesa in življenja.

Iščem ga, da ga očistim.

Previdno. Vsak detajl,

vsak madež.

Odprla bom zlata vratca,

da vanj Življenje

vlije svojo silo,

ga napolni.

In takrat bo zažarel.

Iz temnih globin bo

z nevidno svetlobo

prežel vsako žilo in celico

bitja, ki sem

in ga strastno pognalo,

da z vetrom sledi nebu.

Barbara Premužić