Ujetnica sem besed,
ki puste sled.
Tisto rahlo komaj zaznavno,
malce skrito, dokaj zavito.
Vedno znova bude se občutja sanjava,
nemirno vabi me daljava.
Vedno znova v tančicah skrita
je jasnina novega dne.
Pisati, pisati, pisati....
kako ujeti brbotanje besed,
vrelce, ki se pretakajo
po strugah strmih slapov moje biti.
V mirnih vodah
plavjo misli preveč razpršeno.
V strugah je vse
prepleteno.
Toliko vseh odtenkov,
barvitost razpoloženj,
večno valovanje,
ki ga sprožijo rahle sapice.
Čvrstot bilke,
ki kljubuje vetru,
krhkost debla,
ki se krivi pred viharji življenja.
Čemu loviti besede?
Mar tišina ne pove vsega?
Sto obrazov a eno samo lice.

Lijana