Prišla je zvezdna noč

in zdaj bom v snu lahko

poletel na nebo,

kjer orel silni bdi

na vetru, ki podi

oblake čez goro,

tja, kamor bo vzšlo

rumeno sonce spet

kot že miljone let.

In videl bom lahko,

da Orion vrti

se z mescem in zemljo

kot v pesmi, ki sem jo

poznal iz mladih let.

Prišla je zvezdna noč,

a zdaj ni več tako,

kot je nekoč bilo,

le v sanjah še živi,

ta svet, ki ga več ni,

mladost se več ne bo

vrnila kar tako,

kot sonce vrača spet

se spet in spet in spet

čez goro zeleno,

da naš zbudi planet,

kjer sami smo, brez zvezd,

brez sanj in brez neba,

brez pesmi, brez srca,

ni orla, ki bedi,

le jastreb, glej, preži

nad nami dan na dan,

kakor oblak teman,

in čaka nas, motri,

da bi opešali,

da nam poide moč,

ki da jo zvezdna noč,

za sanje in nebo,

kjer s soncem eno smo

ljudje nekoč bili

vsi v pesmi združeni.

Matej Krevs