ne dvomi
čutim vreščanje
v stenah
tvojega grla
nihče
ne sliši
ta papirnata vrečka
bo hiša
tvoje zadnje sape
zatuli
zadnji krik
zavej se rok na uri
ki kažejo življenje stran
naj ti
obrne želodec
preden
se naposled
prepustiš
in odromaš
v
brezzakonsko vesolje
kar boš tudi sam postal
-
še en delec
ki drsi
na platnu niča
loveč barve
nekoč poznane
ki si jim pozabil imena
ni čudovit?
konec?
kaj bi bil smisel
brez njega
in jaz ti dajem
zgodbo
Ja, to je. Zgodbe, ki živijo od svojega konca. Tako kot pravi Michelangelo, vivo della mia morte. Prišli smo po barve, odhajamo s spomini nanje.
Čestitke,
Luka
ni ravno fanfavorite, hvala pa za podčrtanko. :D
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: naprimerjanez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!