Ne čakam več

ne stojim na mestu

in se prestopam

iz leve noge na desno

da bodo zaprte oči

se odločile pogledati

in potem videti

noč ki govori

brez besed

ali dan ki je tihi

kot gluhonemi stražar

mimo katerega hodijo

non stop neznani obrazi

in sami sebe sprašujejo

s svojo dilemo

ali naj gledajo

ali mežijo

kot da bi čakali

neke čase

ki so že zdavnaj mimo

in so kot mrtvec

ki ga ni mogoče obuditi

ne vdihniti nazaj dušo

ki se je odločila

biti za večno v tišini

brez odgovorov

brez vprašanj

brez nasmeha

ali žalosti

praznina vrta

kakor noč

ki zakrije hiše

in je videti

kot polž

ki se skrije

v svojo hišo

da ustvari mir

in je tiho

tudi ko leze

po ostrem rezilu

ne čakam

v hladu bližine

ne prosjačim

site kruha

vse to je že mimo

veš

IŽ-lev