Lahko bi me kdo vprašal,

če sem normalna,

a nihče me tega ne vpraša,

če sem normalna,

samostojna,

svetnica in lepotica,

carica sem,

v svoji lovski koči,

sekam drva,

žagam smreke,

lupim korenje,

sem povsem samostojna,

v svojem namišljenem avtu,

pravzaprav v traktorju,

z rokami na volanu,

z nogami na »gasu«,

z neskončnim v neskončnosti,

tam nekje vidim opici dve,

dva poštarja,

dva organista,

dva komunista,

na traktorju,

kjer se igram s srpom in kladivom,

če se sploh igram,

če pred seboj vidim barvi dve,

rožnato in rumeno,

če ju bom nekoč,

v daljni prihodnosti reklamirala,

če si bom zaželela garancije,

na podlagi traktorske nakladalke,

če bom vse skupaj primorana plačati z življenjem,

prvim in drugim,

če mi bo življenje ušlo z vajeti,

pobegnilo čez tri zelene travnike,

čez gore in ledenike,

…...

je to sploh normalno,

smreka se bo podrla,

kar je nekaj normalnega,

korenje bo obeljeno in pripravljeno za gostijo,

za moje slovo od.....traktorja,

pokvarjenega,

hreščečega,

trpečega traktorja,

v mojem srcu,

na vešalih,

kjer me nihče ne bo označil,

nihče novačil,

nihče ne bo tolmačil resnice o moji idili,

moji idili,

na rdeči preprogi, z rdečimi lici in rdečo »mašno« v laseh.

Suzana Kovačič