Pogosto pregnane sanje.
Ob ušesu zoprno
brenčanje, ki
pušča za sabo
srbež, jezo,
v drsajoče korake
prikrito nemoč
in udarce v prazno.
Zbori murnov
ujamejo te v
zvočni obroč.
Le tu in tam
slišiš skovikati sovo,
nadebuden murn
poda se v solo.
Za vsem tem
slutiš gluho noč.
Rezina lune,
že čisto brez oblin,
sveti na vso moč.
Vešče na svetilkah
nemočno se topijo.
Svetloba.
Enim je v pomoč,
za druge
usodno slepilo.
Ko jutro slači noč,
že ptič ogreva glasilko,
ti kolneš budilko.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!