Bor postajam

počasi se oddaljujem

od gneče civilizacije

kri pijem tistim

ki bi radi mi jemali tišino

potiho hodim

po pešpoti vsakdana

in ni mi več muka

iti mimo brez pozdrava

tistim ki ne mislijo resno

zato ne pijem več krvi

ne drugim ne sebi

občutek je kraljevski

na mestu kjer ni gradu

postajam drevo

samotno in tiho

potiskam korenine

pod tlemi

koder začudeni gledajo

in se čudijo

čemu so tam kjer sem jaz

in obratno jaz čakam

kdaj bodo prenehali

mi stopati na korenine

in gledati začudeno

kot da sem edina

ki hoče mir

v temi s sanjami

na mojem dvoru

pomirjene tišine

IŽ-lev