Sedel je v temi,

pri njej, ki se je smrti vdala,

želel je, da se deklica zbudi,

želel je, da se zdrami,

ona se je življenja bala,

trpljenju predala,

ljubezni sprejeti ni znala,

po svetu je stopala pogumno in neustrašno,

prav nič plašno,

lovila je srečo, nasmeh,

lovila je zvezde, ki sijale so ji v očeh,

lovila je sonce, ki je svetilo v srcu,

drugim je pomagala,

jih negovala,

dušo jim dala,

a nase pozabila,

z ljubeznijo je zdravila,

ni se nikomur predala,

bolečine je zase zadržala,

skrivala je bolečino,

bolezen,

ni želela da kdo bi bil jezen,

navzven pogumna in močna,

deklica ni bila nemočna,

a v srcu nežna in sramežljiva, ranljiva,

krhka kot porcelan,

njen dan nikoli ni bil zaman,

vedno se je borila,

nikomur nič slabega naredila,

bila je nekdo, ki želel si jo je vsakdo,

občudovali so njeno toplino,

nasmeh,

nikoli ni odnehala,

vedno je nekomu nekaj pomenila,

a tega opaziti ni znala,

in nekega dne se je njeno telo predalo,

omagalo,

ni več zmoglo,

življenje je odšlo iz nje,

in tukaj je on, ki ljubil jo je,

sedel je v temi,

pri njej ki se je smrti vdala,

želel je, da se deklica zbudi,

želel je, da se zdrami.

zvezda19