Poletna noč, hladim telo,

spet bliska rahlo se v daljavi,

Venera tam daleč levo

mi samotno misel zdravi.

Utrujeno srce razmišlja,

kje lahko bilo bi v tem trenutku,

če izbiral prave bi poti

in se zaobljubil pravemu občutku.

Nisem ta, ki sam bi Venero opazoval,

planete rad vse spoznal v dvoje,

bi s teboj nevihtno noč pričakoval,

ob strahu groma bi te vzel v naročje svoje.

A nekako nimam te moči več,

nisem ta pogumnež, ki bi rušil meje,

raje vedno znova v sebi brskam,

da bi našel nove čutne ideje.

Norec stari v meni se oglaša,

strojevodja dal je znak, da vlak odpelje,

v kupeju moj je sedež kakor vedno  prazen,

le v vagonu zadaj so med tovorom spet moje želje.

Jaz pa na balkonu Veneri sledim

ljubezen, ki jo nosi nima mojega imena,

v dimu cigarete se izgubljajo mi sanje,

še en dan brez tebe bil je brez pomena.

by Mikla

Mikla