Po gozdu hodim v svoj korak,

brez misli vijugam sem in tja.

Z vetrom blodim.

Vonji igrajo se po koži,

potapljajo se v blažen mir.

Energija mehko kroži.

Z zvoki grejem si oči,

počasi rišejo mavrico,

ki neslišno valovi.

Pikasta bukev še strumno stoji.

Ližem njen grenak okus,

s skorjo si mehčam dlani,

čutim, da se odpira,

posrka me v svoje tunele,

kjer vrvi od življenja.

Potegne me prav v vrh,

brez sape ostane moj pogled,

fraktali se razlivajo v nedogled.

Kažejo izmuzljivi se svetovi,

ki so in jih ni, 

sem struna na violini .

V glavi se mi močno zavrti.

 Na mehkem mahu pristanem.

Prekrižale so se nam poti.

nada pecavar