Raz
l
i
v
a
m
sjenke
bezumlja kao djeca
plač, ispružene ruke
mjesečine pišu riječima
i činjenicama života,
spomenare po
zidovima, nudeći
svu težinu slatkosti
svoje, čeljustima
bezdana, da me ne
rastrgaju.
(Drhtaj u koraku, 2018.)
Zanimiva postavitev pesmi, ki ji narekuje, da jo beremo kot da bi bil en del telo, drugi senca ali pa so samo sence ob različnih časih dneva ... morda bi v prihodnje lahko razmišljal tudi o tem, da bi se tako (ločeno) postavljena dela pesmi brala lahko tudi samostojno (res malo več dela ...), vseeno čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Koki
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!