Me ob odhodu dneva med te stene
obrazov spačenih in nemih krikov
in nemoči, odsotnosti dotikov,
moč lažnih vseh utvar čvrstó priklene.

Odpre se skrinja zmede pritajene,
preplavi dvom vse kote teh hodnikov,
otrplost, strah, tišina, ples krvnikov
in slutnja groze neizgovorjene.

Za svoj obstoj rešitev iščem, tebe,
a daleč stran si, noč te skrije vase,
brezup še bolj po svežih ranah grebe.

Ljubezen, poteptana za vse čase,
spet tvoj je svet, nazaj sestavljaš sebe,
le kje naj zdaj tolažbo iščem zase?

Luna