"Rad bi ti bil vse in rad bi ti bil nič.
Rad bi bil tisti, ki se uči in tisti, ki zna.
In ni hudič, da ne bo v tem nekaj za oba.

Okrog vratu bi ti obesil medaljo za najboljšega ljubimca.

Rad bi bil tam, kjer je več ljudi kot si ti.
Rad bi ti bil, kar ti želiš biti meni.

Soigralca.

Naj bodo moje oči tiste, ki bodo tvoje srce pognale v divji ples.
Naj ne bo laži. Naj bo vse res.

Igra.

Laž je kot tat.
Ima kratek mandat.
Resnica pa je večna in pravi, da midva sva srečna, ker sva se našla.

Podaja.

In se vprašam, kako je mogoče, da človek se smeje, kaj smeje, krohota
in od sreče joče in kar noče, no, ne noče, ne more verjeti,
da večni sodniki prisodijo off site in žvižgajo faul,
midva pa zastreljava penal in kopačke dava na kaul,
pa šus brž pod tuš kjer umivanje duš,
umazane misli in težo teles poplakneva, kakor pijanca, s flašo šampanjca.

Športnika sreče sva, prvoligasa, s kupom pokalov, medalj,
lovorik in hecna pajdaša, ki svoje modrice,
zvine in rane, vrževa z rame in stečeva znova na tisto igrišče,
ki vsakdo ga išče, a redkim bogovi Olimpa naklonijo srečo,
da najdejo sebe in sebi enake in so ekipa, al' dvojec al sami
v športu ljubezni, v sladki omami.

In jutri prebereva v jutranjem tisku, da gol sva zabila, žal, šele po pisku,
da zmaga je nićna, vse toćke zgubljene, da so preorane poljane zelene.

A v glavi odzvanja le hrupna tribuna
in tvoje oči, v mojih, brez uma,
se lesketajo in himna odmeva,
ko mala marjetica čisto ob štangi roza vijolično sonce odseva.

Brez jeze.
Brez gneva.
Samo sva."

Rene