"Zbrali so se starci in žene in pravičniki na Gori.
Obstopili so grozoviteža in kazali nanj s prstom.
Zasmehovali so ga.
Bilo je veliko privoščljivega smeha in zgražanja.

Nekdo ga je sunil.
Drugi ga je pljunil.
Usmiljeni človek mu je ponudil vodo, a še preden so preperela usta dosegla meh, ga je le ta zalučal po tleh.
Voda je pojila žejna tla.

Na kolenih je bil, obsojeni.
In vil je roke do neba.

V smrtnem strahu je zakričal:
"Naj vrže kamen prvi tisti, ki je brez greha!"

Zavladala je tišina.
Ljudje so sklonili glave.

Celo nebo se je stemnilo.

Ni minilo dolgo, ko se je zaslišalo:

" Jaz. To sem jaz. Jaz sem brez greha. Jaz."

Možje in žene dobrega slovesa so se obrnili v smer od koder je prihalal glas.

Bil je fant, tam nekje sedmih, osmih let, ki ga je obsojeni zlorabil.
Nikoli ne bo pozabil.

Spogledali so se modri možje in žene.

Pobral je najmodrejsi med njimi za pest velik kamen in ga poteškal.

Zravnal se je in mirno obstal.
Čakal.

Obsojeni na smrt je zaprl oči in se zbal.

Tudi vsi ostali so pobrali vsak svojo prašno skalo.
Zločines je nagnil glavo naprej, kot da bi jo položil na tnalo.

Nebo se je popolnoma stemnilo in iz oblakov se je zaslišal gromki smeh.

Drhal se je obrnila in v en glas zavpila:
"Sramota." "Greh."

Bridka solza je kanila iz očesa zavrženega človeškega izmečka.

V naslednjem trenutku so verniki drug za drugim zalučali ostre skale in kamenjali dečka."

Rene