Ničesar ne čutim do tebe.
Ne veselja, ne žalosti, ne ljubezni, ne blaženosti.
Samo nemir.
S svojim nasmehom rušiš trdne temelje moje samozavesti,
ki jih je gradil vseobsegajoč nadzor.
S svojo udejanjeno popolnostjo uničuješ mojo predstavo o umetnosti,
ki naj bi bila večno stremenje k nedosegljivemu.
Sramotiš meni drago umetnost z razgaljanjem njene nezmožnosti popisovanja tvoje lepote,
a ji to daje nov smisel - dolžnost, da jo slavi.
Ničesar ne čutim do tebe.
Čutim zaradi tebe.
Odličen konceptualni vložek, ki po svoje namiguje na čase, ko si je poezija še izbirala objekte češčenja (npr. Petrarcova Laura, Katulova Lezbija ...). Na trenutke se za las izogneš razčustvovanosti (predvsem ob začetku in zaključku), na kar bodi pri pisanju vnaprej pozoren.
Tim, dobrodošel na Pesem si in čestitke k prvi podčrtanki! Se veselim(o) prihodnjih pesmi.
Vse dobro,
Luka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tim Harfis
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!