"Skozi razpoko v stekleni lanterni
so se tlačile vešče druga za drugo, da bi se ubranile dežja.
Polna lanterna jih je bila.
Dež je ponehal.
Padla je tema.
Vešče so zaspale.
V lanterni se je prižgala žarnica."
konec je zmeraj enak
lp
pi
Odlična podoba, ki se spreminja v metaforo bega pred nevarnostjo, ki pa nas lahko paradoksalno potegne še v večjo. (Ali je pač spanec ognja morda kaj bolj odrešilnega?)
Čudovito večplastne vešče,
čestitke,
Helena
P.s.: V moji predstavi so lanterne oljenke, torej v njih prižgemo ogenj, ne žarnice? Ali se motim? (Sem brskala po spletu, pa mi ne zna povedati nič določenega ...)
Aha, razumem. V bistvu so bile lanterne plinske luči, ki so jih prižigali s pomočjo dolge palice in plamena.Pesem je namreč nastala na ulici, ob kozarcu terana, ko sem ob mraku opazoval prižiganje počene luči nad gostilnico. In bil je čas volitev in "vešče" so v moji glavi bili volilci, ali seveda splošno ljudje, ki stremimo po nekem lažnem zavetju, ne glede na posledice. In včasih se pač opečemo.
Hvala za vaše misli. Cenim.
Aha, no, zdaj sem pa dobila še nov vidik pesmi.
Super, hvala za dodatno razlago.
Lepe dneve,
Helena
Zato pa smo tukaj, da se plemenitimo.
V prvi vrsti hvala vam za pregled in mnenje.
Naj bo poletje prijazno z nami. Rene
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Rene
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!