Konec misli

Kriki orlov
in bolečina žgočega sonca.
Bosa hodim po
sikajočih jezikih
pretkanega peska.
Vozim se po mislih,
kjer biva neskončno moj konec –
edino stičišče
mojih misli,
Ki jih bojim spustiti.
Ne bodo mi sledile …

Na ponvi srce.
Preostanki sline,
namesto olja
se prijemljejo
že videnega.

Nikoli več
ne pogledam v tvoje oči.

Jezdim cesto
In njeno neskončnost.
V njeni sapi
utripa moj dih.

Drget po telesu.
V senci kačje silhuete
tvoje oči.

Na gležnju
luske kuščarja
kot optična zrcala
popačijo razum.

S kredo rišem kroge
v pesek.
Mlado sonce
Zajtrkuje moj
edini izrečeni jaz.

Odtavam neznano.
V konec,
ki je vzgajal
Premor …
Kmalu bom videla
kralja
Svobode
in
Brezmejnosti …

Na cesti krik divjine.
Vsi ljudje so zblazneli.
Z mojo normalizirano polovico
odpiram nevarnost.

Grabim rudnike eliksirja.
V njih kače
v hipnotičnih krogih
Prodajajo svobodo.
Debeli kojoti z gobci
brišejo črte
Brezmejnosti.

Spoznala bom kralja
Vzhoda
v mojem naročju.

Nemo

Komentiranje je zaprto!

Nemo
Napisal/a: Nemo

Pesmi

  • 03. 05. 2009 ob 04:09
  • Prebrano 947 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 190
  • Število ocen: 5

Zastavica