Ovil jo je šal očarljivih besed,

ki so iz njega vrele,

kot da nikoli ne bodo se izpele,

sredice dotaknil se je pogled.

Vse bilo gladko je kot led,

skrbi so drugam odbrzele,

ko sta vpijala razgled,

dokler meglice dotika mu niso vzele.

V mraku ujet šepet vabeča pokrajina,

njena intuicija dve posušeni glisti.

Kmalu bila je na obali naplavina.

Zapeljivci začarajo do obisti.

Za njimi ostaja daljina.

A nekaj časa žariš kot rujevi listi.

nada pecavar