V dežju (R)
Metuljev lesk sijoče
slepi nevajeno oko,
ko v soncu trat drgetajoče
˝poprh bakreni˝ gre v nebo.
A siv oblak zapira
z zaveso žarke, ki bodre
metuljev let, da zdaj stagnira,
v preriji krila z bilke pne.
Zatišje pred nevihto,
naliv z vso jezo ponori,
s svojo neukročeno ihto
svetleči žamet izcedi.
Brez sonca, brez ˝obleke˝,
na smrt obsojeni jetnik
iz dežnih kapelj – zid opeke,
umira v blatu mučenik.
Razkosajo ličinke,
požrejo mravlje borni trup,
izprana krila žalostinke -
spomini nemi na brezup.
Lepa sporočilnost pesmi skozi naravo, odhajanja, prehajanja.
Lep pozdrav, Luka
Žalostinka za mrtvim metuljem in v rime ujet boj, ki ga sile narave zlahka premagajo ... deluje tudi kot alegorija za (ne)moč posameznika v občestvu, čestitke,
Ana
Čestitam ti Luka. Bravo!
Ana, Salke, najlepša hvala za komentarja in pohvale!
LP
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lorijan (Luka Šturm)
- 25. 07. 2018 ob 18:11
- Prebrano 598 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 183.36
- Število ocen: 11